Ura je zelo star človeški izum, ki nam kaže čas. Že v prazgodovini so ljudje gledali sonce, da so lahko določili, kateri del dneva je, prav tako kot mi delamo danes, ko sonce vzhaja vstanemo in ko zahaja gremo spat. Prazgodovinskim ljudem točnost takrat ni bila pomembna, za današnje hitro življenje pa je točna ura obvezen dodatek. Če vas zanima točen čas v različnih časovnih pasovih, se ustavite na strani tocnaura.si.

Prva znana naprava za merjenje časa je bila egipčanska sončna ura, imenovana Obelisk. Obeliski so bili oblikovani v suhe, visoke piramide, ki so metale senco na tla, kjer so ljudje odčitavali čas. To ni bila točna ura, saj je kazala le grob čas, oziroma del dneva.

Vodna ura je merila čas med dnevom in nočjo, za razliko od sončnih ur.  Razvila se je v Egiptu in bila priljubljena v Grčiji, kjer so jo razdelili v enote, ki jih poznamo še danes (meseci, tedni, dnevi). Tudi to ni bila popolnoma točna ura, saj dnevi in noči niso enako dolgi in je zato vodna ura vsak dan potrebovala ponastavitev.

Kot zelo točna ura se je pokazala ura na nihalo, ki deluje tako, da nihalo v uri niha tako poganja zobnik, ki premika kazalce. Če je ura izgubila zagon, so ga morali uporabniki ponovno zanihati, vendar te težave ni bilo več, ko so izumili baterijo.

Kristalna ura  je cela mehanska in za prikaz časa uporablja mineral, dandanes se uporablja v ročnih, stenskih in namiznih urah.  Tudi prve digitalne ure so imele podobne mehanizme, vendar so kazale čas z digitalnimi številkami in se danes uporabljajo na vseh tehničnih napravah.

Najbolj točna ura na svetu je tako imenovana atomska ali Cezijska ura, ki čas meri z  mikrovalovnimi frekvencami, oddanih iz strani atoma ali molekule. Ura je tako natančna, da se v nekaj stoletjih zmoti le za nekaj milijonink sekunde.