Tolmač je tisti, ki ga ljudje mnogokrat zamenjujejo s prevajalcem, čeprav sta to 2 različna poklica. Medtem, ko prevajalec prevaja že napisana pisma in jih prevedene spravlja na papir, tolmač prevaja slušno.

Prevajanje in prevodi so tista stvar, s katerimi se sicer ukvarjata oba poklica a na drug način. Nekateri tolmači s prevajanjem pravzaprav nikoli nimajo stika, ker tolmačijo druge stvari.

Pravzaprav je uradna razlaga tolmačenja ta, da je to proces, pri katerem tolmač posreduje govorni ali znakovni jezik med drugače govorečimi osebami. Namen in cilj je, da tolmač končnemu prejemniku poleg prevoda jezika prenese tudi vse elemente kot naprimer ton govora.

Največji razliki poznamo simultano in konsekutivno tolmačenje. Simultano tolmačenje je tisto, ki se dogaja v realnem času in ga največkrat zasledimo na raznih zasedanjih evropskega parlamenta. Pri tej vrsti tolmačenja, tolmač prevaja kolikor hitro lahko sledi besedilu govorca. Prenos govora se večinoma opravlja preko slušalk. Poleg tega med simultano tolmačenje spada znakovni jezik, ko tolmač, ki jih v večini primerov vidimo na televiziji, posluša govorca in v tem času tolmači znakovni jezik. Tolmačem, na televiziji je malce lažje, saj skripte v večini primerov poznajo že vnaprej tako, kot so tudi oddaje posnete vnaprej.

Konsekutivno tolmačenje pa je vrsta, kjer tolmač prevaja vnaprej slišan govor, ki je razdeljen na več delov. Dobri primeri v tem času so športni intervjuji, kjer tekmovalec na vprašanje novinarja poda odgovor, ta pa potem ta odgovor prevede v svoj jezik. Pogoj za konsekutivno tolmačenje je tudi, da je odsek oz. odgovor tako kratek, da si ga tolmač lahko sproti zapomni.